Mestna galerija Nova Gorica novo razstavno sezono začenja z razstavo goriškega umetnika Jerneja Humarja, Odvodi in dovodi. Gre za najnovejšo serijo fotografij na temo vode. Jernej Humar (1975, Šempeter pri Gorici) je po končani srednji strojni šoli začel študirati strojništvo, nato pa je leta 1997 opravil sprejemni izpit na praški Akademiji odrskih, filmskih in televizijskih umetnosti (Oddelek za fotografijo), smer dokumentarna fotografija. Leta 2002 je s serijo Brezdomci z odliko diplomiral pod mentorstvom Viktorja Kolarja. Je dobitnik 3. nagrade na Emzinovem fotografskem natečaju za ciklus Subway leta 2000. Svoje fotografije razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in na tujem. Živi in dela v Novi Gorici.
Fotografijo si študiral v Pragi. Zakaj tam in kako se je izkazala ta šola?
Poizvedoval sem za različnimi univerzami in Karlova se mi je zdela najprimernejša. Karlova univerza je druga najstarejša v Evropi, prvo so ustanovili de Medici v Firencah. Praga slovi po svoji poetičnosti, ki je seveda stvar hrepenečega poganskege duha. Tu so bivali največji med alkimisti, znanstveniki, umetniki. Ko Tyho ne bi meril nebes v Pragi, Kepler ne bi prestavil Sonca zopet v center, Voyager ne bi mogel potoval po sončnem sistemu. In Plečnik? Veliki Mag. Tako so mi čehi povedali in sem sam razumel. Razlogov je bilo več kot dovolj.
V začetku šolanja je bilo strašansko samotno. Počasi je nastala druščina, ki se je potem dobro imela. V šoli so bili precej strogi in od nas zahtevali rezultate tako v samih fotografijah, kot v mišljenju. Najbolj smo se bali tako imenovane klavzure. Dvakrat letno si stopil v sobo z mizami. Tam so sedeli vsi profesorji. Razgrniti si moral vseh trinajst šolskih predmetov in stati za njimi, jih zagovarjati. Za vsak predmet si imel mentorja. Če si pokazal dvom, so planili po tebi. Učili so nas torej, da moramo resno delati in resno misliti. In da, če padeš se moraš znova pobrat, da naj gledamo stvari iz več kotov, pa ne fizičnih, da se fotografija, umetniško delo, ne rodi zaradi nekega stroja ali aparata, ampak zaradi misli, sanj, čustev, da nisi tam zaradi njih, pač pa zaradi sebe.
Kdaj si se zaljubil v fotografijo?
Upreti se nisem mogel procesu. Kot šestnajst leten fant sem odkril fotoaparat Canon AE-1, ki je sameval v omari. S kolesom sem pričel krožiti po Novi Gorici in fotografirati. Nezavedno, vedno bolj intenzivno. Opazoval sem okolico in kaj se dogaja v meni, dokler nisem uvidel motiva, ki bi ga hotel zajeti. Potem sem hitel v temnico. Sledilo je pregledovanje fotografij, izbor. Material se je počasi nabiral. Sam pa sem hotel vedno več. Nekega dne sem se sprehajal po vrtovih, v Panovcu, in naletel na starejšega možaka. Pričela sva s pogovorom. Kmalu se mi je pustil fotografirati. Te slike skupaj z drugimi sem pokazal bratovemu dekletu. Ona je bila italjanka in je takrat vedela mnogo več o umetnosti kot jaz. Videl sem, da so ji fotografije všeč in na koncu je rekla samo: Tu hai l’occhio. Kakšno veselje mi je naredila s tem. Taki in podobni dogodki so mi potrjevali, da sem na pravi poti. Fotografiranje mi je omogočilo komunikacijo, občutek svobode, radovednosti. Z njim sem preverjal svoj odnos do okolice in človeka.
Spomnim se tvoje razstave v tunelu naErjavčevi ulici v Novi Gorici. Bil si prvi, ki je ta zanimiv prostor uporabil v drugačne namene. To je bila razstava obrazov brezdomcev.
Idejo je iznesel Vasja Pelhan, festival, zavod GONG pa je razstavo finančno in organizacijsko podprl. Hitro je bilo jasno, da je ideja odlična. In kljub mnogim zapletom smo stvar pripeljali do konca. Nekatere pomembne odločitve so padle v noči pred otvoritvijo, dobesedno je viselo vse v zraku. Potem je lepo steklo.
Menili smo, da bodo fotografije veliko več povedale v tunelu, svobodnem urbanem prostoru, kot pa v zaprtem,institucionalnem. In vedeli smo, da jih bo videlo tudi več ljudi. Tunel je namreč zelo prehodno območje.
Cikel Brezdomci je bila moja diplomska naloga. Pregledal sem Prago, ugotovil kje se brezdomci največ družijo. Potem sem dva meseca, dan za dnem, prihajal na te kraje, se pogovarjal z njimi, jih fotografiral. Vsak je povedal svojo zgodbo. Potem so me hoteli brezdomni cigani poročiti. Ponudili so mi dve deklici, Regino in Stello. Poln vtisov sem komaj čakal naslednji dan, nove pustolovščine, nove ljudi, nove misli, nove fotografije.
V mestni galeriji se predstavljaš z motivi iz narave.
Z ženskami, naravo in knjigami sem bil vedno obseden. Bilo je vprašanje časa kdaj in kaj bo iz tega nastalo. Prozo sem zamenjal za znanost, ljubico za muzo. Ogromno časa sem prebil v čtivu in hkratu hodil po hosti, travnikih, poljih. Mapa se je debelila, oko je postajalo zahtevnejše, razmišljanje bistrejše. Temi vode in vesolja sta bili na prvem mestu. V nekem trenutku sem prebral, da je vodno vrtenje posledica vrtenja, širjenja kozmosa. Misel je odprla še druge predstave o resničnosti. Slike so se povezale. Razumel sem zakaj je Jupiter neuspelo sonce in zakaj slikam zvezde, če pravzaprav želim sporočiti nekaj o vodi.
Voda, namreč je in bo božanstvo. Trenutno je voda zelo aktualna tema, mogoče tudi ena od pomembnejših. Pravimo, da brez vode ni življenja. Zakaj? Človek je višje razvita prst, zemlja. Za to pa je nujno potrebna voda. Ona resonira v sozvočju z DNK vijačnico, ona jo pogojuje. Vprašanje ali ima voda ne samo spomin, ampak tudi zavest je je več kot na mestu. To in podobno sem se spraševal preko fotografije. Seveda pa je nemogoče doseči misli v materialnem delu.
Umetniške stvaritve, umetniški mediji, če dosežejo svojo duhovno špico, postanejo neka druga realnost. Če strogo gledamo na fotografskij medij, vidimo, da skozi lečo spuščamo odbito in vpadno svetlobno realnost. Torej brez realnosti fotografije ni. Sama fotografija kot artefakt, pa nima dosti opraviti s takratno realnostjo. Umetniška dela pričnejo živeti svojo magično resnično v gledalcu, opazovalcu, preučevalcu, človeku. Kip angela ni angel. Fotografija rože ni roža, je fotografija rože. Umetnost hoče ukrivljati prostor in čas v samem človeku, govori mu o več dimenzijah, povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost.
Čeprav so Odvodi in dovodi nekakšno idealiziranje, sem še vedno pustil odtis našega časa v njih, hote ali ne. Pregledoval sem renesančna tihožitja in tam odkril podrobnost, ki je le redko umanjkala. Na vseh slikah so bile prisotne živali. Na šopku rož je bil metulj, na vazi kuščar, na grozdju muha, skoraj neopazno. Takrat si ljudje niso mogli predstavljati narave brez živali. Podrobnost govori tudi o temu, da je narava 500 let nazaj bila veliko bolj živa. Ko sem pregledoval fotografije sem ravno tako naletel na muho našega časa. Nisem se mogel znebiti plastičnih vrečk, pločevink, plastenk, po bregovih, travnikih. Tako sem jih vkomponiral v fotografije, kot sporočilo za prihajajoče generacije. Tako umetnost dela, tako sporoča. Počasi postaja vsem jasno, da je Mati Zemlja, narava trenutno v strahotnem stanju.
S prihodom digitalne fotografije se je na področju fotografije marsikaj spremenilo. Kaj tebi pomeni digitalna in kaj klasična fotografija?
Obe imata prednosti in slabosti. Film je mehkejši. Fotografije iz temnice pustijo očem v globino. Digitalna je strašansko praktična in poceni. Daje dobre rezultate in to zelo hitro. Bistvo pri tem je, da to kakšno tehnologijo uporabljaš ni toliko pomembno kot to, kaj sporočaš, kaj je tvoja zgodba.
Poklic fotografa danes pravzaprav izumira. Kako lahko danes fotograf preživi?
Ne verjamem, da bo fotograf izumrl. Vedno nas bo nekaj tako ali drugače preživelo. Velike korporacije, recimo avtomobilska, modna industrija, hoče imeti tehnično in estetsko dovršene fotografije. Tega ne more opraviti nekdo, ki ne ve kako se temu streže. Drugo pa so sinovi in hčere direktorjev, ki tako zlahka pridejo do posla. Končni rezultat pove vse. Internet postaja velika svetovna trgovina, v kateri je prisotna tudi fotografija.
Katere umetnosti so ti še blizu?
Prva je glasba. Zadnja leta veliko pogledujem proti arhitekturi, kiparstvu in filmu.
Kako se lahko umetnik danes politično izrazi, oziroma, kako lahko doprinese k boljšemu razumevanju dogodkov po svetu? Ko smo že pri tem, kaj meniš o navalu beguncev? Kaj lahko umetnik stori na tem področju?
Umetnik ni politik. Umetnost tudi nikoli ne direktno kritizira ali izraža mnenja. Umetnik podaja svojo racijonalno emotivno notranjost, glede na zunanjost. Objektivnosti pri tem ni. Umetnik je radoveden, hoče čista dela, ki naj bi presegla tudi njegove lastne predsodke. V nekaterih primerih umetnik postane političen. Recimo če slikaš begunce, se avtomatsko politično izražaš. Namreč to, da begunci obstajajo, je politično vprašanje. Rečemo lahko, da je zato kriva pohlepna svetovna politika, ekonomija. Umetnik sam pa to vidi kot veliko človeško tragedijo in to hoče po svojih močeh vpodobiti, zato da bi se spremenilo. To neskončno človeško trpljenje, ki mu ni videti konca. Naivno skuša to posredovati v upanju na spremembo človeške mentalitete, ki je edina resnična sprememba, spremenljivka. Za to pa je potreben čas, počasna evolucija uma.
Za konec pa še načrti, oziroma, kaj v tvojem ateljeju nastaja danes? V katero smer gre tvoje umetniško delovanje?
Ateljeja nikoli nisem imel, oziroma mogoče je to v tem trenutku računalnik. Tam se vedno kaj kuha. Atelje je zame Svet. Razmišljam o spoju človeka in narave.
Aleksandra Jug
