Zlata levica
Madžarska je dandanes na nogometnem zemljevidu povsem nepomembna država, vendar ni bilo vedno tako. Že pred vojno je “Magyarország” spadal v sam svetovni vrh (l. ’38 so igrali celo finale SP proti Italiji ter izgubili z 2:4), v 50-ih letih pa je z velikimi koraki stopila na sceno ti. lahka konjenica. Po splošnem mnenju je bila z naskokom najbolj kakovostna svetovna reprezentanca tistih povojnih dni in le splet nesrečnih okoliščin je “madžaronom” preprečil naslov svetovnega prvaka, toda v zgodovinskem spominu ljubiteljev nogometa ostajajo kot ena najboljših ekip vseh časov. Strokovnjaki še zdaj niso prepričani, kateri od igralcev tega slovitega moštva je bil za moštvo najpomembnejši: “zlata glava” Sandor Kocsis, prvi svetovni “pol-špic” Sandor Hidegkuti ali morda celo”ofenzivni half” Jozsef Bozsik? V vsakem primeru pa je jasno, kdo od njih je dosegel največjo slavo – seveda Ferenc Puskas! Naravni vodja reprezentance in takrat slovitega Honveda, kasneje pa tudi Reala iz njegovih najboljših časov.
Osem od deset v vratnico!
Kdo ve, kaj bi Madžari lahko dosegli, če ne bi 1956. leta sovjetska armada brutalno “posilila” njihove države? Honved, ki je takrat spadal v sam vrh svetovnega klubskega nogometa, je bil v teh krvavih dneh ravno na turneji po Sredozemlju in domov se je vrnil brez svojega dolgoletnega kapetana Ferenca Puskasa. Od takrat ne državna vrsta ne klub nista nikoli več igrala tako pomembne vloge, “zlata levica” pa je našla zatočišče v madridskem Realu, katerega navijači še danes prisegajo, da boljšega napadalca niso nikoli videli. In videli so jih veliko…
Za madžarsko reprezentanco je odigral 84 tekem in zabil 83 golov, kar ga po učinkovitosti uvršča v svetovni vrh (boljši je njegov soigralec Kocsis, ki je na 68-ih srečanjih dosegel kar 75 zadetkov!), zelo blizu magičnemu povprečju “gol na tekmo” pa je bil tudi v dresu Reala, ki ga je oblekel na 372-ih tekmah ter v tem obdobju 342-krat zatresel nasprotno mrežo! Že številke so zelo zgovorne, takšna pa je bila tudi njegova igra! Čeprav je vedno tovoril s seboj kakšen kilogram preveč, je bil neverjetno hiter, ko je bilo potrebno pospraviti žogo za vratarjev hrbet. Njegova levica je parala mreže tudi s 30-ih metrov, z roba kazenskega prostora pa je bil praktično nezgrešljiv. “Luisito” Suarez, ki je kasneje naredil veliko kariero v Italiji, je takole opisal nek trening španske reprezentance, za katero je Puskas v zrelih letih odigral še štiri tekme: “Pripravljali smo se za evropsko prvenstvo in s Puskasem sva vadila strele od daleč. Po desetih serijah je bil naš prvi vratar že popolnoma obupan, kajti ubraniti ni mogel ničesar. Ferenc mi je nato potiho svetoval, naj rajši ciljava vratnice, ker bo sicer revež povsem izgubil voljo in bomo ostali brez vratarja. Ne boste verjeli, toda Puskas je od desetih poskusov zadel osem vratnic!”
Čudež v Bernu
Takšno virtuoznost si je nabral na neravnih igriščih Kispesta, industrijskega predmestja Budimpešte, na katerem je zrastla tudi večina znamenite “lahke konjenice”. Sicer je že kot zelo mlad (rojen je bil 1927. leta) veljal za “enonogega” igralca, kajti desnico je v resnici uporabljal le za vstop na avtobus, kljub temu pa se je že kot sedemnajstletnik prebil v prvo moštvo Honveda in ga nato vodil vse do l. 1956, ko se je izmaknil sovjetski okupaciji z odhodom v Španijo. Čeprav je meril le 169 oz. po nekaterih podatkih 172 cm, je hitro dokazal svoje realizatorske sposobnosti in prav on je 1953. popeljal Madžare do znamenite zmage s 6:3 na Wembleyu. Do takrat namreč Angležev še nihče ni premagal na njihovi zemlji!
Seveda je bilo jasno, da je Madžarska velik favorit svetovnega prvenstva 1954. leta v Švici in začetek ni nakazoval nobenih presenečenj. Madžari so najprej odpravili Južno Korejo z 9:0, Turčijo s 4:1 in nato še Nemčijo z 8:3. Takšni rezultati se danes zdijo čudni, toda tisti Mundial je postregel z največjim številom zadetkov v zgodovini… Nemci so za četrtfinale morali celo odigrati dodatno tekmo s Turčijo, vendar jim je le uspelo zmagati, kasneje pa so z 2:0 odpravili še Jugoslavijo, ki jih je stiskala celotno tekmo, toda dveh protinapadov ni mogel ubraniti niti izjemni Vladimir Beara. “Lahka konjenica” se je v četrtfinalu srečala z Brazilci in očividci trdijo, da je bila to ena najboljših tekem v zgodovini nogometa – podobno kot madžarsko polfinale z branilcem naslova Urugvajem. Obe tekmi so Puskas & Co. dobili s 4:2 (polfinale celo po podaljških) ter v odločilnem srečanju spet naleteli na Nemce. Nihče ne bi stavil počenega groša na ekipo “pancerjev”, toda madžarski selektor Sebes je že v slačilnici izgubil finale. V moštvo je namreč uvrstil tudi poškodovanega Puskasa, ki je sicer dosegel prvi gol, toda kasneje le statiral ob robu igrišča. Takrat še ni bilo mogoče zamenjati igralcev, Madžari pa so ob človeku manj senzacionalno izgubili z 2:3. Nikoli več niso imeli takšne priložnosti za vstop med nesmrtne države z naslovom svetovnega prvaka, v Nemčiji, ki se je komaj pobirala po II. svetovni vojni, pa je naslov izzval množično navdušenje in znamenitemu srečanju v švicarski prestolnici še danes pravijo “čudež v Bernu”.
Labodji spev v Realu
Po prihodu v Španijo je Puskasa v Realovem brlogu Chamartin – originalno je bil stadion, ki danes nosi ime takratnega Realovega predsednika Santiaga Bernabeua, imenovan po predelu mesta, v katerem se nahaja – pričakala plejada najbolj talentiranih igralcev tistega časa. Odlično se je ujel predvsem z Di Stefanom, za katerega nekateri trdijo, da je gotovo najboljši nogometaš vseh časov in smo o njem pisali v zadnji številki. Izvirni beli balet so sestavljali še Gento, Kopa, Rial, Santamaria itd., zato ni čudno, da si je “kraljevski klub” suvereno prilastil prvih pet Pokalov evropskih prvakov. Puskas je bil dvakrat tudi najboljši strelec španskega prvenstva, v znamenitem belem dresu pa je nastopal še globoko v svojih 30-ih letih. V zrelih letih je prevzel špansko državljanstvo in za “furio” celo odigral 4 tekme, toda takrat je celo enemu največjih mojstrov nogometa že ušla “sladka ptica mladosti”.
Kasneje se je ukvarjal s trenerstvom, vendar je tudi on eden od živečih dokazov, da odličen igralec ni (vedno) tudi odličen “coach”. Delal je pri San Francisco Gales, Vancouver Royals, v Grčiji pri Panathinaikosu in AEK-u, treniral čilenski Colo-Colo, poskušal v Egiptu in Savdski Arabiji ter 1993. vodil celo madžarsko reprezentanco, vendar se niti zdaleč ni približal svoji igralski veličini. Kar pa navsezadnje tudi ni bila lahka naloga, kajti Ferenc Puskas bo za vedno ostal eden najboljših svetovnih strelcev, njegova leva noga pa je že zdavnaj prešla v legendo.
Na stara leta se je vrnil v domačo Budimpešto, kjer je tudi umrl zaposledicami Alzheimerjeve bolezni, Madžarska pa mu je ob veličastnem zadnjem slovesu pripravila pogreb z vojaškimi častmi. Njegova grobnica se nahaja v znameniti baziliki Sv. Štefana v madžarskem glavnem mestu.
Ferenc Puskas (Madžarska/Španija)
Rojen: 2. april 1927 (Budimpešta, Madžarska).
Umrl: 17. november 2006 (Budimpešta, Madžarska).
Reprezentanca: 1945-56 Madžarska (85 tekem/84 golov), 1961-62 Španija (4/0). 2. mesto na SP 1954.
Klubi: Honved 1943-55 (341/352), Real Madrid 1958-66 (180/156). 10x državni prvak, 3x Pokal evropskih prvakov, 1x Medcelinski pokal.
BORIS PLANINC
