Žiga Rustja – tisti glasbenik, ki na radiu tudi govori

Pred časom je Žiga Rustja izdal glasbeni prvenec Z moje perspektive, na katerem je devet njegovih avtorskih skladb. Na albumu lahko najdemo skladbe, ki ste jih že imeli priložnost slišati na radijskih valovih: Na kavču, Zaprem oči, Nisi sam ter Tuj kraj, predstavil pa se je tudi na letošnjem festivalu MMS s komadom Ne sodim sem. V domače loge se pusti odpeljati z Istrsko, zlobneži pa bodo seveda rekli, da si je glasbeni preboj olajšal z delom na radiu Capris. Ne bo držalo, vrtijo ga tudi in predvsem na ostalih radijski postajah.

Od kod volja po ustvarjanju?

„Nekako sem se vedno znašel pri ustvarjanju. Na različne načine in v različnih okoliščinah. Sicer pa se pri procesu nastajanja počutim dobro. Vse diši po novem, ambicija te žene naprej, želiš si dobrih rezultatov predvsem pa lepih trenutkov s sodelujočimi. To je potovanje, ki združuje več ljudi. Sicer pa ne vem natančno od kod izvira… Enostavno to počnem. Kot pojem kosilo, zajtrk, večerjo … To se mi zdi nekaj naravnega.“

Kakšni so bili tvoji začetki?

„Kot otrok sem se hitro nalepil na glasbo. Potem so logično prišli pevski zbori, pa izkušnja z Zmelkoow, ko sem v njihovem videospotu „odpel“ znameniti refren Smisel življenja je ležati na plaži. Sicer pa sem zrasel v alternativnem rocku s skupino Noom8. Čudovite spomine gojim na to družbo, ker sem se tam prvič spopadel tudi s pisanjem besedil in vokalnega gibanja. Po Noom8 sem se odločil za samostojno pot, ob tem imel še različne projekte. Trenutno delam na drugem albumu in tu in tam najdem čas za kakšno sodelovanje, za glasbeno svetovanje, pisanje ali pa snemanje v mojem Studiu106.“

 

Združuje nas negativizem

 

Kaj je tvoje sporočilo?

„Odvisno. Trenutno mislim, da ušesa potrebujejo nekaj, kar bi jih potolažilo, umirilo in napolnilo z dobro voljo. In s tem ne mislim na površinsko dobro voljo, temveč na neko samozadovoljstvo. Vidim vse večji razkol med generacijami, žal nas združuje zgolj negativizem, ki je danes magnet za številne. Temu je potrebno napraviti konec, takšne ljudi vse manj poslušati in uživati trenutek. Preteklost je mimo, prihodnost je daleč, zato uživajmo tu in zdaj.“

S kom sodeluješ?

„S svojim bendom, producentom in založbo. V imenih bi to bilo: Luka Jeraša Kuljo na bobnih, Teo Korenika na basu, Luka Ivanovič na kitari in Mitja Bobič na klavirju. Moj producent (in še marsikaj drugega, kar je povezano z glasbo) je Andrea Effe, ki skrbi tudi za različne druge aspekte mojega ustvarjanja. Že leto dni sem pod okriljem založbe Dallas, kar me izjemno veseli. Moram priznati, da se sodelovanja nikoli ne branim in upam, da bom v prihodnje še več sodelujočih sprejel v Studio106, ki postaja postojanka številnih glasbenikov.

Kje najdeš navdih?

„V ljudeh in v situacijah. Ponavadi se poskušam preseliti v glavo nekoga drugega, da vidim stvari skozi druge oči in s tem nekaj opišem na nekoliko drugačen način. Ponavadi ne ovinkarim, rad pa napišem ciklične pesmi, kar pomeni, da je vse z vsem povezano. Navdih so energije, ki jih sprejemaš iz okolice. In tega si želim več, kar pa ni vedno mogoče zaradi številnih opravil in tegob, s katerimi se kot vsako žive bitje srečujem tudi sam.“

Česa bi si želel na slovenski glasbeni sceni?

„Več sodelovanja in še več pomoči. Da bi lahko bili drug drugemu v oporo in se ne bi grebli za zrno kruha. Žalosti me, da so nekateri za nastop pripravljeni znižati ceno tako nizko, da bi le dobili angažma pred ostalimi. S tem škodijo sebi, predvsem pa vsem drugim. Konec koncev delamo glasbo, da sebe in ostale osrečimo. In v tej državi nihče ne bo z glasbo zaslužil milijonov. Tudi organizatorji se morajo zavedati, da naš trud ni zastonj. Malce zdrave pameti bo dovolj.“

Sorodne objave

Leave a Comment